Okej, zdej pa dovolj. Tole se RES more končat. Že 2 mesca travmiram za njim, 2 mesca sam sanjam kak mi bo nekoč reku da mu je žal, vsak faking večer berem njegove sms-e (tiste, za ktere še vedno nism zbrala dovolj moči da bi jih zbrisala), čakam, da se vpiše na msn, sam da vidim njegovo ime online (in, hja, potem upam da me kej klikne - seveda me nikdar ne), poslušam pesmi ki me spominjajo na njega (zakaj za vraga to delam še sama ne vem, ampak nekak mi pomaga), razmišljam sam o tem, zakaj je men tak prekleto velik do njega, njemu pa tak prekleto vseeno. Nimam volje do ničesar, še ven se mi ne da več hodit. Vsi me majo že dost, ker sam o njemu govorim. Morm si izbit iz glave to prepričanje, da je najboljši. Ne, jebemti, ni najboljši! Budalo je! Ampak še vedno se pri men noben ne more primerjat z njim ... Želim si ga nazaj, pa čeprav vem, da bi to blo še slabše od tega kar mam zdej (se pravi še slabše od ničesar). Nej me že nekdo spravi k pameti. Sama se očitno ne morm.:S
Zdle grem zbrisat vse njegove preostale sms-e. Res jih grem. In prisežem, da jih ne bom niti še 1x (zadnjič) prebrala, predn jih zbrišem. Nej grejo k vragu njegovi sms-i in on z njimi, grrrr.
p.s.: nej bo vsaj slikca ob tejle objavi vesela, če je že vse ostalo tak patetično, heh.:)
It's not right ...
